Bil sem v Čumetovem zasebnem zaporu

Goran Tarlać

Milovan Brkić, novinar, ki so ga ugrabili 'surčinci'

Kako se je zgodilo?

Zgodilo se je 17. oktobra 1996. Dan poprej sem v časopisu Srpska reč objavil članek Badževi kordoni smrti, v katerem sem opisal povezavo med skupino kriminalcev iz beograjskega primestnega naselja Surčin in tedanjim vrhom srbske policije na čelu s tedanjim namestnikom notranjega ministra, danes pokojnim Radovanom Stojčićem Badžo. V članku sem zapisal, da je tolpa na ozemlju nekdanje Jugoslavije pokradla več deset tisoč avtomobilov in da gospod Buha tihotapi velike količine mamil (heroina in kokaina) prek hrvaškega mesteca Orašja, potem pa jih razpečuje v Bosni in prodaja vojakom Sforja. Omenil sem njihovo tesno sodelovanje s sinom Slobodana Miloševića Markom; ta je skupaj z omenjenim Radovanom Stojčićem poskrbel, da so bili popolnoma varni pred pregonom.

Tega usodnega dne sta me mladeniča, ki sta se predstavila za agenta Službe državne varnosti, odpeljala iz uredništva in iz središča Beograda ter me odvedla na informativni pogovor.

Končal sem v zasebnem zaporu gospoda Ljubiše Buhe Čumeta. V njegovem poslovnem središču Kotobanja me je najmanj 15 članov njegove tolpe obdelovalo pet ur. Slekli so me do golega, me odpeljali pred stavbo in mi na glavo natikali vrečko, tolkli so me s cevjo za pranje avtomobilov, mi urinirali po glavi, na telesu so mi ugašali cigarete, dve uri pa sem bil gol v jašku, polnem vode, ki mi je segala do ust.

Po petih urah jim je, tako mislim, nekdo telefoniral in napol mrtvega - s polomljenimi rebri, z zmečkano lobanjo in jetri, s poškodovanimi ledvicami - so me odpeljali domov.

Kako se je odzvala policija? Ste dočakali proces?

Še istega večera so me v urgentnem bloku v Beogradu obiskali ruski veleposlanik v Beogradu gospod Jurij Kotov in kolegi tuji dopisniki. Bil sem skoraj mrtev, vendar sem dan pozneje na svojo zahtevo zapustil bolnišnico, saj sem bil prepričan, da me bodo ubili. Klicali so na urgenco, spraševali po mojem zdravju, grozili zdravnikom, češ da me ne smejo zdraviti. Dan pozneje me je obiskal gospod Robert Norman, predstavnik ameriškega veleposlaništva v Beogradu, pismo podpore mi je poslal tudi tedanji veleposlanik Richard Miles. Beograjska policija je četrtemu občinskemu javnemu tožilstvu poslala kazensko prijavo zoper neznanega storilca. Ostro se je odzval tudi Washington - slovenska javnost tega morda ne ve -, linč je obsodil celo tedanji predsednik Bill Clinton, od predsednika Miloševića je zahteval, da vse, ki so me mučili, postavi pred sodišče. Toda člani tolpe so ostali na prostosti. Zaradi vseh okoliščin je šele 18 mesecev po usodnem dogodku občinsko tožilstvo vložilo obtožnico le za gospoda Buho in njegovega namestnika v tolpi, kikboksarja Zorana Šijana.

Ste kasneje še imeli stike s "surčinci"?

Dve leti po tem dogodku je Čume zahteval pogovor z mano. Ponudil mi je denarno nadomestilo, če umaknem kazensko prijavo. Skrbelo ga je, saj je imel občutek, da bi odmevnost dogodka v tujini lahko imela posledice. Mislim, da se je bal. Drugi člani tolpe so mi posredno grozili. Ker pa sem vedel, da nič ne storijo, ne da bi se posvetovali z gospodarjem Markom Miloševićem ali s šefom policije, sem presodil, da nisem v nevarnosti.

Kdaj ste začeli pisati o povezavi te kriminalne združbe s sedanjim srbskim premierom Zoranom Đinđićem in na podlagi katerih dokazov?

Poleti 1997 je Beograd po štirih mesecih demonstracij meščanov zaradi volilne kraje dobil novega župana, gospoda Zorana Đinđića. Napisal sem mu pismo in ga prosil, naj se zavzame za to, da bodo pravosodni organi v skladu z zakonom postavili pred sodišče tolpo, ki me je linčala. Ni se mu zdelo vredno niti odgovoriti. Zasebno sem izvedel, da je, ko je prejel moje pismo, zamahnil z roko: "Ma, jebe naj se, morali bi ga bili ubiti, ker ljudem kvari posel." Gospod Đinđić, domnevni predstavnik opozicije, je od surčinskega bosa Dragoljuba Markovića dobil hišo v Novih Banovcih, beograjski ulici, ki se konča ob Donavi, hiša pa meri 350 kvadratnih metrov. Z Markovićem in s Čumetom se je Đinđić tudi pobratil. Pisne dokaze o tem sem poslal v tujino. Župan je bil hitro zamenjan. Ko je 5. oktobra zaradi upora državljanov padel Miloševićev režim, sem bil šokiran nad sliko, ki sem jo zagledal na televiziji. Člani surčinske tolpe so, ko je bilo vsega konec, prišli v poslopje beograjske skupščine in se objemali z gospodom Đinđićem. Naslednji dan sem uradno, pisno, zahteval od gospoda Borisa Tadića, Đinđićevega namestnika v Demokratski stranki, naj mi pojasni pojavitev surčinske tolpe ob predsedniku. Omenil sem, da bom fotografije tega srečanja in dosjeje teh ljudi ter samega gospoda Đinđića poslal v Moskvo in Washington. Gospod Tadić, ki ga sicer osebno poznam, mi ni odgovoril. Držal sem obljubo. Tri mesece po padcu gospoda Miloševića, ko bi Đinđić moral postati predsednik srbske vlade, sem bil gost v precej gledani oddaji Kontakt TV Studia B, ki jo je vodil Marko Janković. Omenil sem, da se tudi po Miloševićevem padcu v Srbiji nadaljuje trgovina z nafto, s cigaretami, z narkotiki, da siva ekonomija cveti in da je vse te posle od gospoda Marka Miloševića prevzel kandidat za srbskega premiera osebno, torej gospod Zoran Đinđić. Navedel sem konkretne dokaze. Sledil je oster odziv Dosa, voditelj oddaje, ki je 5. oktobra prvi vstopil v Studio B, pa je dobil odpoved.

Trdite, da je Zoran Đinđić nevarnejši od Miloševića?

Milošević je človek, ki ni imel nobene predstave o državi, ki jo je vodil. Njegova filozofija je temeljila na potrebi, da vlada. Sprva, in to nekaj let, ga materialno bogastvo sploh ni zanimalo. Sodelavce je podkupoval s stanovanji, z napredovanjem. Nanj je usodno vplivala njegova žena Mirjana. Ko je ugotovil, da je vojne izgubil, se je leta 1992 lotil ropanja. Gospod Đinđić je spoznal, da je predsednik vlade, ki jo je mogoče zamenjati, in voditelj stranke, ki nima podpore volilnega telesa. Petega oktobra se je lotil neusmiljenega ropanja. Vsi ljudje iz Miloševićevega režima, ki so obogateli za časa Miloševića, so se potem klanjali Đinđiću.

Prevzel je trgovino s cigaretami, prek surčinske tolpe Ljubiše Buhe je začel zagotavljati boljšo prehodnost droge s Kosova v evropske metropole. Miloševićevi bogataši so morali Đinđiću odšteti po nekaj milijonov dolarjev, če so hoteli obdržati imetje. Brata Karić, katerih imetje, naropano ob podpori družine Milošević, naj bi bilo vredno več deset milijard, sta premieru Đinđiću kupila hišo v Londonu. Okoli 50 milijonov dolarjev sta položila na račune gospoda Đinđića v ruskih bankah. Nekdanji Miloševićev minister Milan Beko, proti kateremu je zaradi 30-milijonske provizije, ki jo je dobil pri prodaji srbskega Telekoma italijanski družbi, sprožen postopek pred italijanskim sodiščem, se je izognil odgovornosti, ker je gospod Đinđić njegov dober prijatelj. Lani je gospod Beko v Argentini kupil latifundijo, ki meri 110 kvadratnih kilometrov, za svojega dobrega prijatelja gospoda Đinđića.

Gospod Đinđić je pri prodaji družbe Politika nemškemu Vazu oziroma svojemu prijatelju Bodi Hombahu iz provizije kupil stanovanje, veliko 208 kvadratnih metrov, v Monaku. Seznam lastnine gospoda Đinđića, ki jo je pridobil v zadnjih dveh letih, budno preverjajo tuje obveščevalne službe, katerih pripadniki se zgražajo nad živalskimi nagoni srbskega premiera, ki bo kot roj kobilic opustošil državo.

Ste prvi poklicni novinar iz nekdanje Jugoslavije, ki se je pojavil pred haaškim sodiščem. Zakaj?

Najbrž zato, ker se drugi niso smeli, niso hoteli ali jih to ni zanimalo. Ko so me povabili, sem šel. Globoko verjamem v svobodo in potrebo, da se človek razlikuje od živali. Ker verjamem, da sem človek, nikomur ne dovolim, da bi v imenu mojega naroda in moje vere druge klal in pobijal, mučil in zlorabljal. Povedal sem, kar sem vedel.